Hepatitis D uradno razglašen za rakotvornega

Znanstveni dokazi kažejo, da hepatitis D pomembno povečuje tveganje za razvoj raka jeter, zlasti hepatocelularnega karcinoma. Zaradi tega je bil uvrščen v najvišjo kategorijo rakotvornih dejavnikov (Skupina 1), enako kot hepatitis B in C. Po nekaterih ocenah sočasna okužba z virusom D pojasni do petino vseh primerov raka jeter med okuženimi z virusom B.

Okužba se prenaša preko krvi in drugih telesnih tekočin – največkrat z deljenjem igel, nezaščitenimi spolnimi odnosi ali redkeje z matere na otroka. Ranljive skupine vključujejo uporabnike drog, osebe z okužbo HIV, moške, ki imajo spolne odnose z moškimi, bolnike na hemodializi ter prebivalce regij z visoko razširjenostjo, kot so Mongolija, Republika Moldavija in deli Afrike.

Za potrditev okužbe se uporabljata serološki test in test na virusno RNA, ki pokaže, ali je okužba aktivna. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da so ti testi še vedno slabo dostopni v številnih državah, predvsem z nižjimi dohodki.

Dolgo je bilo edino zdravilo pegilirani interferon alfa, ki pa je učinkovit le pri manjšem številu bolnikov in povzroča neželene učinke. Nova možnost je zdravilo bulevirtid, ki se v Evropi uporablja pri odraslih s kompenzirano obliko bolezni. Še vedno potekajo raziskave za njegovo kombinacijo z drugimi zdravili in opredelitev optimalnega trajanja zdravljenja.

Pomembno je vedeti, da zdravila proti hepatitisu B ne zdravijo hepatitisa D, čeprav lahko nadzorujejo osnovno okužbo. Najboljša zaščita pred virusom D je cepljenje proti hepatitisu B. Cepljeni posamezniki se z virusom D ne morejo okužiti, saj ta brez hepatitisa B ne more preživeti v telesu.

Strokovnjaki poleg cepljenja priporočajo uporabo kondomov, varno ravnanje z iglami, testiranje krvi in nadzor nad medicinskimi pripomočki za enkratno uporabo. Pri osebah, ki so že okužene s hepatitisom B, pa opozarjajo na posebno previdnost, saj cepivo ne učinkuje, če je okužba že prisotna.