V raziskavi so tri mesece spremljali 150 dobro treniranih kolesarjev. Raziskovalci so analizirali vpliv treninga na zgradbo in delovanje srca ter pri tem uporabljali tudi magnetno resonanco, s katero so merili prilagoditve srčne mišice. Posebej so spremljali skupni čas treninga in intenzivnost vadbe, razdeljeno na nizko, zmerno in visoko območje obremenitve.
Rezultati so pokazali zanimiv vzorec. Najmočnejša povezava z rastjo in prilagoditvijo srca ni bila visoka intenzivnost, temveč skupni čas treninga, predvsem čas v nizkih in zmernih območjih srčnega utripa.
Abellán pojasnjuje, da se srce kot mišica prilagaja obremenitvi. Pri vadbi ima srce dve glavni fazi – fazo polnjenja in fazo praznjenja. Prav faza polnjenja ima pomembno vlogo pri prilagajanju srčne mišice.
Pri zelo intenzivni vadbi srce bije hitreje, zato ima manj časa za polnjenje. Posledično je pritisk v tej fazi manjši. Pri zmerni ali nizki intenzivnosti pa srce bije počasneje, zato ima več časa, da se napolni s krvjo. Ta večja obremenitev v fazi polnjenja spodbuja prilagoditev srčne mišice.
To pomeni, da daljši trening pri nižjih srčnih utripih ustvarja pogoje, ki srce spodbujajo k povečanju in učinkovitejšemu delovanju. Takšna vadba omogoča boljše črpanje krvi in večjo vzdržljivost.
Kardiolog zato poudarja, da so prav dolgotrajni treningi v nizkih in zmernih območjih srčnega utripa tesno povezani z razvojem večjega in močnejšega srca. Intenzivna vadba ima svoje mesto, vendar naj bo dopolnilo, ne pa edina oblika treninga.
